Anksiozne motnje

Anksiozne motnje so skupina duševnih bolezni, ki povzročijo, da se ljudje počutijo pretirano prestrašeni, tesnobni ali vznemirjeni v razmerah, v katerih večina ljudi ne bi doživljala teh občutkov. Če anksioznih motenj ne zdravimo, lahko zelo omejijo osebo, slabo vplivajo na medosebne odnose in na sposobnost za delo ali študij. V skrajnih primerih lahko onemogočajo povsem vsakodnevne opravke, kot so nakupovanje, sprehajanje psa ali obisk kina. Posledice anksioznih motenj so tudi nizko samospoštovanje, izolacija od zunanjega sveta in zloraba psihoaktivnih snovi.

Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje. Zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Pojavljajo se lahko pri ljudeh vseh starosti, tako pri otrocih kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, pogostejše pa so pri ženskah. Obstaja kar nekaj učinkovitih načinov zdravljenja, vendar mnogi ne poiščejo pomoči, saj se ne zavedajo, kako hudi so njihovi simptomi oz. jih je preveč sram. Včasih je te motnje težko prepoznati celo nekaterim zdravnikom, kaj šele družini ali prijateljem.

Panična motnja

Glavna značilnost panične motnje so panični napadi. Gre za nenaden občutek groze, ki se ponavlja in pogostokrat udari brez opozorila. Fizični simptomi paničnega napada so bolečine v prsnem košu, pospešeno bitje srca, zasoplost, omotica, želodčne težave, občutki derealizacije in strah pred smrtjo. Strah in sram pred paničnimi napadi lahko povzročita, da so le ti pogostejši, zato se ljudje pričnejo izogibati »nevarnim« situacijam (trgovine, letala, dvigala).

Obsesivno kompulzivna motnja (OKM)

Zanjo so značilne ponavljajoče, moteče, nerazumne in nezaželene misli (obsesije) in / ali rituali (kompulzije), ki jih je težko nadzorovati. Nekateri ljudje z OKM imajo posebne kompulzije (npr. štetje, urejanje, čiščenje), ki jih izvajajo večkrat na dan. S tem za trenutek sprostijo svojo bojazen, da bi se lahko kaj slabega zgodilo njim ali komu, ki ga imajo radi. Ljudje z OKM se morda zavedajo nesmiselnosti in pretiranosti svojih simptomov, a se po drugi strani bojijo, da se mogoče lahko kaj le uresniči.

Posttravmatska stresna motnja (PTSM)

Ko ljudje doživijo ali so priča travmatičnemu dogodku, kot je npr. zloraba, naravna katastrofa in nasilje, je povsem normalno, da so v stiski še nekaj časa po tej izkušnji. Nekateri, ki so doživeli travmatične dogodke, imajo hude simptome, kot so nočne more, spominski prebliski, strah, imajo občutke otrplosti, jeze, so razdražljivi in raztreseni. Včasih ti simptomi trajajo tedne ali celo mesece po dogodku in so tako hudi, da se oseba težko »vrne v normalno stanje«, opravlja svoje delo in ima ljubeče odnose. V tem primeru govorimo o PTSM. Mnogi s PTSM imajo težave pri prepoznavanju svojih simptomov, ker jih je lahko preveč strah, da bi se spominjali svoje travme ali pa ker jih je sram. To je pogost pojav pri žrtvah spolne zlorabe in pri vojnih veteranih.

---

Fobične motnje

Fobija je grozovit in nerazumen strah pred nečem, kar predstavlja malo ali nič nevarnosti za večino ljudi. Če ta strah vodi v izogibanje npr. živali ali situacij, ki povzročajo občutke groze, strahu in panike, lahko osebo povsem onesposobi. Čeprav se oseba zaveda, da ima iracionalni strah, ji to spoznanje ne pomaga, saj se boji lastnega odziva na strah.

Poznamo več vrst fobij: fobije pred odprtimi prostori (agorafobija) ali zaprtimi prostori (klavstrofobija), fobija pred prisotnostnostjo večjega števila ljudi ali izvajanjem določenih dejavnosti v prisotnosti drugih (socialna fobija, imenujemo jo tudi socialna anksiozna motnja) ter specifične fobije (pajki, kače, višina, kri…).

Mnogi ljudje skrivajo svojo fobijo in se je sramujejo, to pa povzroča nizko samopodobo in odmik od družbe.

Generalizirana anksiozna motnja (GAM)

Za GAM je značilna močna stalna tesnoba in zaskrbljenost za stvari, ki so za osebo pomembne in ji predstavljajo vrednoto. Oseba ima težave z zbranostjo, z izvajanjem vsakdanjih opravil. Ob nenehni skrbi in strahu, da bi se lahko uresničilo najhujše, se pri številnih pojavijo telesni simptomi, kot so utrujenost, napetost, glavobol in slabost.

Socialna anksioznost

Za ljudi s socialno anksiozno motnjo je značilen hud strah v socialnih okoliščinah, kar vodi do težav v medosebnih odnosih, na delovnem mestu, v šoli. Ljudje s to motnjo imajo pogosto nerealen strah pred ponižanjem v javnosti, bojijo se, da bi rekli ali naredili »kaj neumnega«. Doživljajo lahko podobne simptome kot pri paničnem napadu (npr. močno znojenje, razbijanje srca, omotica, zasoplost). Simptomi pri mnogih otežujejo življenje, npr. obiskovanje šole, prisotnost na delovnem mestu , obiskovanje zabav ali celo prisotnost na družinskih srečanjih.

Ljudje z anksioznimi motnjami so bolj nagnjeni k uporabi ali zlorabi alkohola in drugih psihoaktivnih snovi. Nekateri jih uporabljajo za »samozdravljenje«, saj z njimi skušajo zmanjšati tesnobo. To početje je zelo nevarno, ker nekatere psihoaktivne snovi res povzročijo, da so ljudje manj tesnobni, a anksioznost postane še hujša, ko učinki psihoaktivnih snovi popustijo.

Vzroki anksioznih motenj

Razvoj anksiozne motnje je običajno posledica zapletene kombinacije različnih dejavnikov, ki smo jih združili v tri sklope:

1. dejavniki, zaradi katerih je oseba bolj dovzetna za razvoj anksiozne motnje
   

   Prisotni dosti pred razvojem anksiozne motnje.
   
   Dednost

   prirojena nagnjenost - na primer anksiozne motnje pri krvnih sorodnikih v več kolenih
   
   Razvojno psihološki dejavniki v družini

   pretirano zaskrbljeni in opozarjajoči starši, ki posredujejo otroku pretirano opreznost in boječnost, s čimer ustvarjajo pri otroku sliko »nevarnega in neprijaznega sveta«
   pretirano kritični, perfekcionistični in preveč zahtevni starši, ki sporočajo otroku, da ni nikoli dovolj dober ali priden; kot odrasli želijo taki otroci pretirano ugajati drugim ali pa postanejo takšni kot starši, perfekcionisti in pretirano kritični do sebe in drugih
   izkušnje, ki privedejo do čustvene odvisnosti in nezaščitenosti: zanemarjanje, grobo ravnanje, fizična in spolna zloraba, alkoholizem v družini, zgodnje neprijetne izkušnje, da je življenje nevarno, da ni računati na druge in podobno, kar vse pripravi posameznike na večjo stopnjo budnosti in samozaščitnega vedenja - do bolezenske stopnje anksioznosti ni več daleč
   pretirano represivna vzgoja v družini, ki otroku ne dopušča svobodnega izražanja misli, čustev in povzroči potlačitev čustev; taki otroci so, ko odrastejo, pretirano plašni in negotovi (neasertivni), ne zmorejo izražati svojih čustev
   
   Osebnostne lastnosti

   določene osebnostne lastnosti (perfekcionizem, želja in potreba po nadzoru nad položajem, velika potreba po varnosti, nagnjenost k podcenjevanju lastnih sposobnosti reševanja problemov in podcenjevanju možnosti rešitve, precenjevanje možnosti nevarnosti in slabega izida) so lastnosti, ki pri posamezniku predstavljajo dejavnik tveganja za nastanek anksiozne motnje
   
   Telesne bolezni

   kronične bolezni: rak, sladkorna bolezen, bolezni srca – prinašajo spremembe v življenjski slog in vrsto negotovosti, zato so dejavnik tveganja

2. dejavniki, ki sprožijo anksiozno motnjo

   Prisotni so tik pred nastankom anksiozne motnje ali pa se počasi nalagajo na ramena posameznika:

   različni enkratni neprijetni dogodki v okolju: naravna katastrofa, prometna nesreča
   denarne težave
   zdravstvene težave pri posamezniku ali v družini

   • izgube, ki so hud stres (smrt v družini, razpad zveze, izguba delovnega mesta)
   • osamljenost
   • kopičenje manjših stresnih situacij (velika odgovornost, vodenje večje skupine ljudi, otrokov šolski neuspeh)
   • pomembne življenjske spremembe (rojstvo, poroka, selitev, odgovorno delovno mesto)
   • uživanje psihoaktivnih snovi

    

3. dejavniki, ki vzdržujejo anksiozno motnjo

   Lahko so enaki dejavnikom, ki smo jih že omenili. Lahko pa so povsem novi in so posledica anksiozne motnje. Ko se posameznik izogiba določenih dejavnosti oziroma okolij ali situacij, si s tem nakoplje dodatne težave, ki jih slabše rešuje, oteženo je izvajanje vsakdanjih obveznosti, tako doma kot na delovnem mestu.