Čustva in svoboda
ponedeljek, 07. februar 2022
Čustva so odzivi na zunanje in notranje dogodke. Ti odzivi so lahko tudi burni in kratki, močni in dolgotrajni. Lahko so prijetni ali neprijetni. Če so prijetni, si jih želimo še več, neprijetne pa bi najraje kar nekam potlačili ali pa se zaradi njih jezimo oziroma dodatno žalostimo.
Modrost je urejeno življenje, je rekel nemški filozof Immanuel Kant, ki je tudi sam zelo urejeno živel. Svojo dnevno dejavnost je načrtoval od petih zjutraj, ko je vstal, do pozno ponoči, ko je šel spat. Tako tudi ni bil eden tistih, ki se veselijo, ko jim med jutranjim sprehodom dišijo rože, ali pa se jezijo, ko se morajo zaradi dežja sprehajati pod dežnikom, saj bi ga to upočasnilo.
Ljudi kot je bil Kant, že v njegovem času ni bilo veliko. Danes, v času izbruha novega koronavirusa, pa so sploh redki. Epidemija in vse v zvezi z njo je namreč vsem povzročila ogromno stresa. Ob občutku stresa pa se sprožijo čustveni odzivi. Ti so lahko tudi zelo burni.
Čustva obarvajo življenje
Kaj so čustva? Pravzaprav so to odzivi na zunanje in notranje dogodke. Ti odzivi so lahko burni in kratki (afekti) ali pa dolgotrajni (razpoloženje). In lahko so prijetni ali neprijetni – tako kot njihov sprožilec. Če so prijetni, si jih želimo še več, neprijetne pa bi najraje kar nekam potlačili ali pa se zaradi njih jezimo oziroma dodatno žalostimo.
Čustva so torej pomembna, saj obarvajo naše življenje in so del naše edinstvenosti. Tako tudi, ko opisujemo nekoga, največkrat opisujemo njegova čustvena stanja. Pravimo na primer, da je vesel, se zna smejati in celo družbo drži pokonci, je mrk, se hitro ujezi, je hitro užaljen, nič mu ne pride do živega, je hladen.
Sicer ljudje tudi radi navajamo reke in pregovore, ki se dotikajo čustvenih vsebin. Pravimo na primer, da za dežjem vedno posije sonce. Ali pa, da kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Ali pa, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Ali da čas celi rane.
Poznavanje svojih čustev je pomembno
Čustveni odzivi torej pripovedujejo o nas samih. Tako nam tudi pomagajo, da se bolje spoznamo. Če prepoznamo, na kaj in kako se odzivamo, lahko na te odzive sami vplivamo z različnimi dejavnostmi. Tako tudi prevzemamo odgovornost zanje oziroma imamo življenje v svojih rokah. Poznavanje svojih čustvenih odzivov je torej pomembno.
Pa si nekoliko podrobneje poglejmo, kaj se dogaja z nami, ko neko dogajanje v nas samih ali v naši okolici oziroma vedenje neke osebe ali skupine oseb ali dogajanje v družbi nasploh v nas sproži močna čustva.
Dogodek skladno s svojimi izkušnjami in znanjem opredelimo kot prijeten, prijazen… ali nepomemben in nevreden pozornosti… ali nevaren, nesramen… Ta opredelitev je tako hitra, da misli, ki opredeljuje, kako dogodek doživimo, niti ne zaznamo. Zaznamo pa čustva, telesni odziv in vedenje. Ta čustveni, telesni in vedenjski odziv je skladen s tem, kako smo si dogodek razložili in kaj za nas pomeni. Zato lahko prav iz tega odziva pridemo do naše miselne opredelitve dogodka. Kognitivna terapija deluje prav na tem, da raziskujemo svoje odzive in si jih skušamo pojasniti. Nadalje pa ta terapija pomaga tudi tako, da človek predrugači odzive, ki niso najbolj ustrezni oziroma povzročajo nepotrebno nelagodje. Vzemimo primer osebe, ki od sodelavcev v službi dobi rože za rojstni dan. Prvič je od nekoga v službi dobila pozornost, zaradi česar je tako ganjena, da se najprej zjoka in hkrati razmišlja, da si tega ne zasluži, nato pa si v svoji negotovosti očita, da se je zjokala v službi. Kognitivna terapija lahko tej osebi pomaga, da se v prihodnje v podobnem položaju odzove primerneje – brez joka in očitkov in tako, da uživa v izkazani ji pozornosti.
Vse lepo in prav (si verjetno mislite), kaj pa ko nas močna čustva povsem preplavijo, tako pretresejo, da ostanemo povsem brez besed ali pa se burni odziv kar proži (se skregamo, zjokamo, ostanemo brez besed). Kaj pa s tem? Če začutimo tako burna čustva, to pomeni, da se dogaja nekaj, kar je za nas same izjemnega pomena. Temu primerno bo tudi raziskovanje teh odzivov in njihovo predrugačenje izjemno trdo delo. Seveda lahko pri tem pomaga kognitivna terapija pa tudi vsi drugi psihoterapevtki pristopi.
Pomaga pa lahko tudi filozofija. Pomagamo si torej lahko tudi s tem, da postavimo pod vprašaj samoumevne vrednote, ideje, po katerih živimo, se pravi z neko dejavnostjo, ki ji lahko rečemo tudi avtonomno (brez sklicevanja na katerokoli avtoriteto zunaj sebe) spreminjanje sebe (svojega jaza), v smislu, da postajamo svoja boljša različica.
Na svoja čustva lahko sami vplivamo
Če torej dogajanje vpliva na naša čustva, lahko z načrtovanjem različnih dejavnosti sami izboljšujemo svoje razpoloženje. Vsi to dobro poznamo in zato v svoje življenje vključujemo dejavnosti, ki so prijetne, dvigajo razpoloženje, nas bogatijo – zato se družimo, poslušamo glasbo, beremo knjige, se sprehajamo ali dirjamo s kolesom in tako naprej. Iz istega razloga so tovrstne dejavnosti vključene v zdravljenje in preprečevanje depresije in drugih duševnih motenj. S tem, ko sami vplivamo na svoja čustva, tudi prevzemamo odgovornost zanje oziroma imamo svoje življenje v svojih rokah – smo svobodni – in bolj ko prevzemamo to odgovornost, večja je naša svoboda.
Poglejmo še dve skrajnosti izražanja čustev in zakaj nobena od njiju ne pomeni svobode.
Zatiranje in nenadzorovano izražanje čustev in svoboda
Mnogo ljudi se zateče v zatiranje svojih čustev. Nekateri se jih bojijo. Kdor je na primer odraščal v družini, kjer je bilo veliko jeze in nasilja, se kot odrasel lahko boji izraziti svojo jezo, saj jo povezuje z izgubo nadzora nad vedenjem in s prizadevanjem bolečine drugim. Jezo nato potlači, ta potlačitev pa lahko izbruhne kot neka psihosomatska težava – bolečine, težave s prebavo, visok krvni tlak, pa tudi kot depresija. Tak človek ni svoboden, saj ga še vedno obvladujejo strahovi in neugodne izkušnje iz otroštva, ki mu krojijo usodo – vplivajo na njegovo telesno in duševno zdravje.
Ljudje lahko svoja čustva zatirajo tudi zaradi negotovosti. Bojijo se obsodbe drugih, če bi čustva pokazali. Tudi taki ljudje niso svobodni, saj jih ovira tesnoba. Nekateri izmed njih si dajo duška samo, če si pomagajo z alkoholom (ali še s čim drugim), zaradi česar spet niso svobodni.
Nekateri ljudje pa svoja čustva zatirajo iz bolj enostavnega razloga – nikoli se niso naučili brati svojih čustev, jih začutiti, razumeti ter izraziti. Najbolj skrajen primer takšnega stanja se imenuje aleksitimija. Človek s to izkušnjo se svojih čustvenih stanj sploh ne zaveda in jih tudi ne izrazi. Lahko si predstavljamo, da ima precej telesnih in duševnih težav, predvsem pa ga drugi ljudje doživljajo kot odmaknjenega, zadržanega in hladnega človeka. Tudi tak človek ni svoboden, saj ga ovira njegovo nepoznavanje svojih čustev.
Druga skrajnost pa je nenadzorovano izražanje svojih čustev, kjerkoli nas prevzamejo in kakršna koli že so ter ne glede na vse posledice. Tudi tak človek ni svoboden, saj je ujetnik svojih čustvenih viharjev in zunanjih ter notranjih dogodkov, ki jih sprožijo.●
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. medicine, specialistka psihiatrije, in dr. Barbara Vogrinec Švigelj, filozofinja, Inštitut Karakter, inštitut za osebnostne motnje in oblikovanje osebnosti
Sobotna priloga, str. 23, Delo, leto 64/št. 30, 5. februar 2022