Vsi smo (kdaj) nori, le da se nekateri bolje obvladujemo

torek, 27. februar 2018

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: Ljudje, ki trpijo zaradi mejne osebnostne motnje, so otroške duše, ujete v odraslem telesu.

Življenje ljudi z mejno osebnostno motnjo pogosto spominja na vožnjo z vlakcem smrti v lunaparku; vzponi in padci se izmenjujejo tako mimogrede kot v akcijskem filmu – in za sabo puščajo razdejanje. Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek pozna tisoče takih zgodb, brezna bolečine in stiske, a je kljub temu polna upanja in ga brez kompromisa razdaja.

Njeni pacienti in njihovi svojci to še kako dobro vedo, zato je čakalnica vedno polna nalezljive nestrpnosti, ki izbruhne vsakič, ko pokuka skozi vrata njen nasmejani obraz z očmi v barvi spominčic.

»Gospa zdravnica, gospa zdravnica!« jo oblegajo z vseh strani, vsak bi ji rad povedal vse, v trenutku nastane gneča. In tako ves dan, vsak dan, vse leto, kot zvezda severnica na nebu kaže ljudem pot, ki jo morajo vsak zase prehoditi.

Danes se o duševnih motnjah govori več kot kdaj prej. Zakaj, menite, je tako? Ali nanje vplivajo tudi krizni časi in opešano stanje duha nasploh?

Ljudje smo z moderno medicino in tehnologijo obvladali marsikaj.

Ne bojimo se več nalezljivih bolezni in da bomo umrli v cvetu mladosti za tuberkulozo, ne bojimo se lakote in mraza, vsaj v razvitem svetu ne, in pričakujemo zelo dolgo življenje. Zdaj nas pestijo vse mogoče nenalez­ljive kronične bolezni – med katere spadajo poleg srčno-žilnih bolezni, raka, težav s kostmi in mišicami in sladkorne bolezni tudi duševne mot­nje.

Danes je v svetu zelo pomembno, da smo trdnega zdravja, tako telesno kot duševno, saj drugače ni mogoče pričakovati uspeha in da bomo zdržali pri izzivih, s katerimi se nenehno in vsakodnevno srečujemo. Kriza in opešanje stanja duha samo še dodatno obremenita ljudi in povečata verjetnost, da se njihovo ravnotežje omaje, sledi pa huda čustvena in bivanjska kriza.

Smo v dobi, ki poveličuje večno mladost, čeprav so se s tem vprašanjem ubadali tudi v preteklosti, pa žal niso imeli toliko možnosti kot zdaj. Tudi to je breme, s katerim se je treba spopasti.

Za kaj gre pri mejni osebnostni motnji?

Izraz mejna osebnostna motnja je zgodovinski, ustoličil ga je Otto F. Kernberg, ki je prišel do spoznanja, da pri ljudeh obstaja stanje, ki ni ne nevroza ne psihoza, ampak nekaj vmes, nekaj na meji. Pozneje se je z opazovanjem pokazalo, da ne gre ne za bolezen ne za stanje, ampak za globoke značilnosti osebnosti, za trdno usidrane vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki so nefleksibilni. Globoko zakoreninjeni vzorci, nekatere osebnostne lastnosti in njihova nespremenljivost, so značilnost vseh osebnostnih motenj.

Kako se to kaže v praksi?

Najbolj značilen za osebe z mejno osebnostno motnjo (MOM) je strah pred zavrnitvijo oziroma zavrnitev sama, ki jo doživljajo tudi takrat, ko to ni. Razpoloženje je spremenljivo in muhasto. Ti ljudje so globoko negotovi vase, imajo slabo samozaupanje, zato ves čas iščejo nekoga, ki bi verjel vanje, sami pa nimajo toliko samozavesti, da bi komurkoli zaupali.

Zanje je zelo značilno impulzivno odzivanje na podlagi čustvenega sklepanja, najprej skočijo, potem pa pomislijo, ali sploh imajo čas in možnost skočiti. Lahko so zamerljivi, prepirljivi. Imajo težave z identiteto, vendar ne kot mlad človek, ki ne ve, kaj bi v življenju počel, ampak so stari 35 let ali več, pa še vedno ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem. Doživljajo notranjo praznino. Preprosto v sebi nimajo trdno zgrajene predstave o tem, kaj bi radi in česa ne marajo, nimajo ciljev.

Njihovi odnosi z ljudmi so burni, napeti, polni vzponov in padcev. Po drugi strani pa so izjemno občutljivi, čustveni, intuitivni, živijo v trenutku in plavajo čez ta svet. Le redko se dotaknejo tal, pa še takrat se razbijejo in jim ta prizemljitev nič ne koristi, ker jih vse samo še bolj boli. Ob vsem tem pa nenehno globoko trpijo.

Breme nesamostojnosti

Da kriza sama ni nujno dejavnik, ki bi lahko obrnil zdajšnji trend upadanja samomorov v Sloveniji, pravi tudi Žiga Valetič, avtor knjige Samomor, večplastni fenomen in tudi proučevalec tega fenomena. »V času ameriške depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je samomorilnost povečala za dvajset odstotkov. V Veliki Britaniji, kjer se je med letom 1963 in 1975 za 50 odstotkov povečala brezposelnost, je bilo samomorov manj. Torej ni nujno povezave. Če so ljudje brez zaposlitve, še ne pomeni, da so tudi brez življenja.«

Dejavnik, ki se mu poleg duševnih težav zdi ključen pri povečanju stopnje samomorilnosti, je zmanjšanje občutka pripadnosti. Do tega je po Valetičevem mnenju privedlo predvsem to, da so glavni akterji velikih tajkunskih zgodb še nekaznovani. »Zaradi tega si mladi želijo v tujino, starejši pa imajo občutek, da se niso borili za razmere, v kakršnih danes živijo.« Med tistimi, ki naredijo samomor, je kar 80 odstotkov moških: »Zreli moški imajo občutek, da ne morejo poskrbeti za svoje družine, mladi pa si te sploh ne morejo ustvariti. Ne morejo, denimo, niti do stanovanja, čeprav je v Sloveniji menda več kot deset tisoč praznih stanovanj.« Breme nesamostojnosti je torej znova v breme vseh: mladih, ker ne morejo zaživeti po svoje, in starih, ki se ne morejo znebiti otrok.

Ali nismo vsi kdaj takšni?

Seveda, vsi smo takšni v času zorenja – zlasti v obdobju mladostništva in kdaj tudi pozneje, a se naučimo nadzorovati in obvladati svoje otročje vedenje. Ljudje z mejno osebnostno motnjo pa ne vzpostavijo nadzora nad čustvi.

Tak človek sledi svojemu čustvenemu kompasu ne glede na posledice, ne glede na izkušnje, gre čez mejo tudi pri stvareh, ki se v našem socialno-kulturnem okolju ne tolerirajo, zato mu po navadi ljudje rečejo, da ima kaprice, da je muhast, da se slabo obvladuje, da je otročji. A treba je vedeti, da takšnega človeka obvladujejo tako močna čustva, da ima manjšo sposobnost racionalnega presojanja in delovanja na podlagi premisleka.

Ne spominja to malce na otroka?

Da, to so res otroške duše, ujete v odraslem telesu. Življenje pred njih postav­lja kulturno pogojene zahteve in pričakovanja, posameznik pa jim ni kos, saj je še »otrok«. Seveda je to včasih čudovito, to so medeni tedni prijateljstva in partnerstva, a nato stvari uidejo iz rok. Takrat okolica opazi težave in se temu prilagodi, ker je njena sposobnost prilagajanja večja od sposobnosti prilagajanja oseb z mejno osebnostno motnjo, kar pa jim čisto nič ne pomaga. Poleg tega ljudje z mejno osebnostno motnjo za svoje težave v navalu čustev radi obtožijo tiste v svoji bližini. Zato se okolica nenehno sprašuje, kaj je naredila narobe, in se prilagaja, hodi po prstih, da bo ljubi mir.

Govorimo o ljudeh, ki imajo, hočeš nočeš, dva obraza, morda celo več, med katerimi kar naprej preklap­ljajo ... Ali ni to za okolico strašno naporno, sploh če se temu poskuša še prilagajati?

Natančno to! O tem lepo govori knjiga Ne stopajte več po prstih, avtorjev Paula T. Masona in Randi Kreger. Človek res hodi po prstih okoli ljudi z mejno osebnostno motnjo, saj jih ne želi prizadeti, ne želi imeti konfliktov, ne želi biti sam prizadet, kar pa na dolgi rok ne učinkuje. Nasprot­no. Težava pri ljudeh z mejno osebnostno motnjo je, da se nekatera vedenja lahko predvidi, druga pa ne, zato se okolica s tem spopada tako, da beži, se umika in prilagaja, ker je izčrpana, to pa ljudi z mejno osebnostno motnjo še bolj spravi ob živce, saj pri tem čutijo zavrnitev. Želijo si bližine, hrepenijo po njej in trpijo, ko se jim ljudje umikajo, hkrati pa niso sposobni uvideti, da se to dogaja zaradi njih. Prej sem že omenila, da so tako zaliti s čustvi, da se pogosto slabo ali sploh ne spomnijo, za kaj je šlo, zato težav ne morejo predelati in napredovati. Njim se zdi, da pretiravajo drugi, ne oni.

Kaj se mora zgoditi, da se zgodi premik, da si poiščejo pomoč?

Ljudje smo »komot«, tudi »ždenje v dreku« je mogoče opisati z besedami, da je mehko in toplo, pa še poznamo ga, zakaj bi se spreminjali? Pri tem pa pozabimo cel kup dejstev. Tako nekako gre tudi pri mejni osebnostni motnji: dokler ne poči in se ne zgodi kaj hudega, ni premika. Po navadi gre za tako hud dogodek, da jih spodnese in se začnejo zavedati, da tako ne gre več naprej.

Na primer?

V službi se tako skregajo, da jih odpustijo. Ali pa postanejo agresivni do svojih otrok. Številni imajo težave z odvisnostjo, ki je ne morejo več obvladovati in ki jim jo včasih uspe pozdraviti, nato pa ugotovijo, da so še vedno v svoji koži, in takrat izbruhne spoznanje, da bo treba storiti še kaj drugega. Začne se dolga pot vzponov in padcev, kajti ljudje smo nagnjeni k majhnim zdrsom in velikim padcem (smeh). Pomembno je, da se hitro in spretno poberemo in da rinemo naprej.

Kdaj se takšen premik običajno zgodi pri posamezniku, če odštejemo puberteto?

To so zagotovo ljudje po 30. ali 35. letu, ki so do takrat še nekako shajali s svojo motnjo, v slogu mladost je norost, ker takrat s svojim vedenjem ne sebi ne drugim še niso povzročali toliko škode. Vsa njihova okolica je v mladosti tolerantna in tudi sama precej divja. Po 30. ali 35. letu pa je vse to nezdružljivo z neko uspešno kariero, materinstvom, očetovstvom in kupom drugih obveznosti in prizadevanj in si človek reče, da si tega ne želi več, da si ne želi tako zaprav­ljati življenja, saj je prenaporno in ne zmore več. Premik se zgodi v resnih letih.

Kako pa veste, da je pod kupom simptomov, ki nekoga pestijo, pravzaprav MOM?

Nikoli nimamo človeka samo z mejno motnjo, vedno je še nekaj zraven. Ljudje po navadi res pridejo, ker se hočejo rešiti odvisnosti ali pa so tes­nobni, depresivni, impulzivni ... Po nekaj tednih zdravljenja pa psihiatri že vidimo, da gre pod to »površinsko« težavo za vzorce vedenja, ki spadajo pod mejno osebnostno motnjo. Zato je treba najprej odstraniti vso navlako, da lahko začnemo spreminjati škodljive vzorce vedenja, čustvovanja in mišljenja – to je mejno osebnost. Pacient ima pravico do več diagnoz in jih bo tudi dobil (smeh).

Je mejna osebnostna motnja ozdravljiva?

Zdravljenje in terapija morata potekati celostno, najprej z zdravili, če je izražena depresija, tesnoba in impulzivnost, če pa želimo doseči več, je nujna psihoterapija in pri tem je treba vztrajati. Terapevt mora biti toleranten, vedeti mora, da bo tale maša kar trajala. Včasih se v eni terapiji zgodi veliko, potem pa pol leta ni premika. Moja izkušnja je, da traja tri do štiri leta, preden človek usvoji nove vzorce in začne živeti v skladu z njimi. Veste, nekdo, ki je 35 let krepil ene vzorce, jih bo težko spremenil čez noč, pa tudi v terapiji so trenutki, ko lažje delaš, in trenutki, ko ti ne gre.

Ali tudi vam kot terapevtu na drugi strani kdaj ne gre?

Ljudje z mejno osebnostno motnjo so lahko najboljša družba, imajo pa tudi drug obraz in potem greš včasih po terapiji samo še sedet in pit mrzlo vodo. Ampak mene se ti ljud­je dotaknejo, sočustvujem z njimi tudi v slabih trenutkih in se tolažim, da so pri meni samo pol ure, sami s sabo pa nenehno. Groz­ljivo mora biti živeti tako.

Nekaterim verjetno vseeno gre. Kakšni so ljudje, ki jih ni k vam na terapijo?

Obstaja čudovita knjiga na to temo, ki jo bom poskusila povzeti s pojavnimi oblikami mejne osebnostne motnje. Gre nekako takole, da med mejnimi ločimo kralje, čarovnike, mučenike in samotarje. Čarovniki so tisti strupeni hudobneži, ki ugonabljajo svet okoli sebe, tako da na terapijo prihajajo izmučeni svojci, oni sami pa ne. Drugi, ki jih ne vidimo oziroma jih vidimo res samo takrat, ko so ranjeni, so kralji, saj so sicer prepametni za strokovnjake. Recimo, Woody Allen, ki je izjavil, da v vsem New Yorku zanj ni psihia­tra, ki bi mu lahko pomagal, je že tak primer (smeh).

Torej pridejo le mučeniki in samotarji?

Najpogosteje, da. Mučeniki, ker trpijo najbolj na svetu in je življenje zanje solzna dolina, samotarji, ker se vsega bojijo in jih je strah živeti. Ampak da se razumemo, ti ljudje zares trpijo.

Kako ste pri vsem, kar psihiatrija ponuja, pristali pri mejni osebnostni motnji?

Sem velik deloholik. Imela sem zelo strogo staro mamo, ki me je dobesedno zdresirala in mi vcepila velik občutek odgovornosti do vsega, kar počnem. Po mojem sem malo obsesivna, kar zapišite (smeh). Že če kupim knjigo, se vprašam, ali imam zanjo doma dovolj prostora, celo za knjigo se čutim preveč odgovorno, in s tem pristopom je v psihiatriji zelo zanimivo. Vse, česar sem se doslej lotevala, je bilo v obliki popolne predanosti, začelo se je s shizofrenijo, sledila je bipolarna motnja, ko pa sem z dela na zaprtem oddelku v Polju prešla v ambulanto, se mi je odprl nov svet – kako naj bi ubežala osebnostnim motnjam, če jih ima menda polovica klinične populacije? Seveda pa je mejna osebnostna motnja najbolj zanimiva, ker je tako nepredvidljiva. Namreč, z izkušnjami in vajo lahko pri pacientih po tretjem stavku večinoma ugotovim, kak­šen bo četrti, pri pacientu z mejno osebnostno motnjo pa so stvari manj jasne in mi to uspe šele pri enaindvajsetem stavku.

Ko sem vas čakala, se je izza vrat vsake toliko časa razlegel vaš smeh in čarobno vplival na ozrač­je v čakalnici. Ste dobrovoljni?

Rada se pošalim in pacienti to vedo, ko rečem, da bova danes kar malo zmanjšala zdravila, da ne bodo imeli dvakrat na dan fižolove solate. Če se mi nasmehnejo nazaj ali mi na vratih rečejo, da jih bom lahko danes nasmejala, vidim, da so čustveno odzivni. Pravzaprav jih s smehom testiram, v kakšnem stanju so. Saj nisem tako dobrovoljen človek, recimo, da sem bolj optimist in da se apriori vsak dan posebej odločim, da ne bom slabe volje. Kaj pa bom dobrega dosegla s tem? Poleg tega ne maram biti slabe volje, če so že vsi okoli mene tak­šni (smeh) in nimajo nič od tega.

Kako si polnite baterije?

Imam dva čudovita psa, čudovitega partnerja in lepo število iskrenih prijateljstev. Zadovoljni smo z malim, veselimo se zase in za druge, sočutni smo do sebe in drugih. Svoje življenje napolnimo z lepim in toleriramo slabo. Probleme rešujemo sproti, da se ne nabirajo. Izdelujem mozaike in šivam krpanke. Z mozaiki in šivanjem si privoščim svoj otroški svet, barvit in ustvarjalen, poln presenečenj in še popolnoma varen je. Zelo pomembno je, da ugotovimo, kdo smo in kaj potrebujemo – v resnici, ne v smislu otroških sanj.

Avtorica: Katja Golob

Vir: Nedelo, 10.02.2013

Članek je last avtorice in revije Nedelo.