Izraz burnout (angl.), v slovenščini pomeni izgorelost, izpraznjenost, tudi poklicni stres. Do izgorelosti pride takrat, ko je posameznik prezahteven do sebe in ko okolje od njega zahteva preveč (energijo, moč, sredstva). Čeprav je dokazano, da je stres na delovnem mestu eden najpomembnejših povzročiteljev izgorelosti, pa stresa in izgorelosti ne smemo enačiti. Izgorelost je negativna reakcija na stres in je odvisna od tega, kako se posameznik z njo sooča. Ljudje smo zelo prilagodljivi, v sebi imamo ogromno moči za soočanje z neugodnimi okoliščinami, vendar nismo opremljeni za dolgoročne obremenitve brez počitka in obnove. Izgorelost se ne pojavi takoj, za njen nastanek je potreben večletni prekomerni čustveni in telesni napor, da posameznik razvije negativne predstave o sebi, negativni odnos do dela, izgubo občutka zaskrbljenosti in apatičnosti do strank, sodelavcev. Najbolj so izgorelosti izpostavljeni poklici, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem.
Razvoj izgorelosti
1. faza – veliko delovno navdušenje: prevladuje izrazita potreba po potrjevanju. Zanjo je značilen zelo povečan napor, ki ga vlagamo v doseganje ciljev. To pripelje do utrujenosti in posledično do upada delovne učinkovitosti.
2. faza – stagnacija: narašča frustriranost, ker vloženemu naporu ne sledi pričakovana nagrada. Prihaja do dvomov v lastno sposobnost, negotovosti pri delu, preutrujenosti, nezadovoljstva, kronične anksioznosti, motnje koncentracije. Motiviranost za delo upada, pojavljajo se tudi telesne težave ter psihosomatske bolezni (glavoboli, težko dihanje, motnje srčnega ritma, zvišan krvni tlak, motnje prebave, spanja, prehranjevanja). Zaradi zmanjšane odpornosti se zvišuje tudi pojavnost malignih obolenj (npr. pri moških rak na pljučih, pri ženskah rak na dojki). Kronična utrujenost pa izpostavlja človeka tudi k nezgodam in poškodbam. Oseba težave dolgo zanemarja in jih doživlja kot moteče elemente pri izpolnitvi delovnih zahtev. Zaradi tega se oddalji od drugih vsebin življenja (druženje, hobiji). Ker nima časa in energije za gojenje medosebnih odnosov, narašča netolerantnost do ljudi, nastajajo motnje v komunikaciji in prihaja do socialne izoliranosti.
3. faza – socialna izolacija: oseba izgubi stik z notranjim svetom in se v stikih z drugimi obnaša apatično, nestrpno, cinično. Prihaja tudi do vedenjskih odklonov, kar še bolj ruši odnose s sodelavci, strankami… Depersonalizacija poglablja občutek notranje praznine, ki jo oseba poskuša nadomestiti z zlorabo alkohola, psihoaktivnih substanc… To povzroča še dodaten upad storilnosti in veča pritiske delodajalca. Prihaja tudi do izgub prijateljev in do razdora zakonov.
4. faza – apatija oz. skrajna izgorelost: jasni so znaki depresivnosti, lahko tudi samomorilnih misli.
Znaki izgorelosti
Telesni simptomi: slabo počutje, glavobol, nespečnost, bolečine v križu; kronična utrujenost in izčrpanost ob najmanjšem naporu; večja obolevnost, zlasti prehladi; težave ali motnje na področju spolnosti; težave z želodcem, prebavo ali odvajanjem; upad ali čezmerno povečanje telesne mase; povišan krvni tlak in holesterol, težave na ožilju in srcu;
Čustveni simptomi: občutek tesnobe ob novih obremenitvah na delovnem mestu; depresivnost s pomanjkanjem energije in volje do dela; nerazpoloženost s pobitostjo, žalostjo, pesimizmom; otopelost za čustvene izzive drugih; izguba smisla za humor, sprostitev ali razvedrilo; izguba zanimanja za ljudi in dogajanje okoli sebe; nesposobnost izražanja čustvenih vsebin;
Vedenjski simptomi: izogibanje delovnim obveznostim, površnost; naraščanje odsotnosti iz dela, tudi neupravičene; pogosti prepiri s sodelavci, naraščajoča sovražnost; pogostejši problemi v domačem okolju, prepiri; zlorabe pomirjeval, uspaval in alkohola; upad delovne vneme, zmanjšana delovna učinkovitost; odpor do službe, sodelavcev in nadrejenih; težnja po spremembi delovnega mesta (beg iz poklica), opuščanje športnih, rekreativnih ali kulturnih aktivnosti;
Simptomi na področju mišljenja: slabša sposobnost koncentracije, pozabljivost; izguba motivacije za ustvarjalno delo; izogibanje novosti na delovnem mestu; iskanje krivcev za lastno neuspešnost zunaj sebe; destruktiven odnos do zahtev nadrejenih; zmanjšana sposobnost za kritično presojo dogajanja v okolju; odpori do timskega dela in skupinske pripravljenosti; izogibanje pogovorom, sestankom, dogovarjanju; zmanjšana miselna prožnost in zmanjšano samospoštovanje.
Izgorelost je razkroj vrednot, dostojanstva, duha in volje. Je bolezen, ki se neprestano širi in ogroža človekovo zdravje. Posledice so:
Izčrpanost– ljudje se počutijo telesno in čustveno preobremenjeni. Imajo občutek, da so brez moči, izpraznjeni, primanjkuje jim spanca, so utrujeni in brez energije.
Cinizem – delavec se odmakne od sodelavcev in dela, njegov odnos postane hladen, nima več idealov. Zapre se vase in postane neobčutljiv za dogajanje. Zmanjša se njegova produktivnost za delo, obupava, da bo kdaj boljše.
Neučinkovitost – ko delavec občuti, da je njegovo delo premalo cenjeno, dobi občutek neprimernosti. Izgubi zaupanje v svoje opravljeno delo, da tisto, kar je dosegel, nima nobene vrednosti.
Vzroki
Vzrok za izgorevanje in izgorelost je neravnotežje med vlaganjem (črpanjem) energije (telesne, čustvene, kognitivne) in zadovoljevanjem potreb (obnavljanjem energije) ter načini odzivanja oseb na osebnostne lastnosti v življenjskih in delovnih okoliščinah. Raziskovanje izgorelosti je pokazalo, da gre za tri skupine okoliščin, ki medsebojno vplivajo na njen nastanek:
Družbene okoliščine
Svetovno gospodarstvo nenehno spreminja potrebo po znanju ter sposobnostih delavcev in seli potrebe po delavcih na različne konce sveta. Ni več varnih poklicev in varnih delovnih mest. Prav tako ni več jasno opredeljenih družbenih vrednot, ki spet dajejo določen občutek varnosti.
Psihološke okoliščine življenja in dela
Vprašanje življenjske ekonomije. V vsak odnos vlagamo določen del svoje energije. Vlagamo oz. investiramo zato, ker pričakujemo, da bomo dobili investicijo povrnjeno, torej, da nam bodo ti odnosi zadovoljili določene potrebe - materialne, socialne, kognitivne potrebe, varnost, sprejetost, osebno rast …
Osebnostne lastnosti
Najpogosteje pregorijo najsposobnejši, najodgovornejši in najučinkovitejši ljudje, tisti, ki so bili do zloma uspešnejši od povprečja.
Kako iz izgorelosti?
Priporočeni ukrepi pri tistih, ki začutijo izgorelost:
Skrbite zase
Najprej postavite svoj lastni varovalni program. V svoje delo vpeljite zabavo ali tako vrsto dela, ki vas sprošča. Ko ste pod stresom, je pomembno, da čim več časa preživite s svojo družino, si vzamete čas za svoje konjičke in svoje interese.
Določite meje vašega delovanja
Premislite o svojem delu in določite področja, kje je treba določiti meje, npr. spremenite vaš delovni čas, zmanjšajte število težavnih strank, klientu recite NE, čeprav s tem tvegate odhod k drugemu strokovnjaku oz. v drugo podjetje, kar je bolj zdravo kot popuščati njegovim nerealnim zahtevam. Določiti je treba meje svojega profesionalnega dela in se prepričati, da v življenju obstajajo pomembnejše stvari kot je služba.
Določite ukrepe za obvladovanje stresa
Določite osebo, s katero se lahko pogovorite, če se ne želite o tem pogovoriti s svojimi kolegi. Obrnite se na starega študijskega prijatelja, bivšega profesorja ali mentorja. Pomoč lahko poiščete tudi v vaši verski skupnosti ali pri psihoterapevtu. Možne so tudi skrajne rešitve, kot so vključevanje v izobraževanje zaradi preusmeritve poklicne kariere ali spremembe poklica.
Analizirajte sami sebe
Določite vaše vrednote in vaše želje, katere stvari delate dobro in radi oz. česa ne znate in ne marate delati. Izgorelost pogosto nastane zaradi nesorazmerja med vašimi željami in interesi na eni strani ter zahtevami vašega delovnega mesta na drugi. S takšno analizo se lahko odločite tudi za spremembo prakse, ker boste bolj natančno vedeli, kaj in kako želite delati.
Premagajte kompleks, da so drugi vedno boljši in da se to dogaja le vam
Danes so časi, v katerih se spremembe dogajajo zelo hitro. Razviti morate takšne veščine, ki vam bodo pomagale, da boste prenašali spremembe in ustvarili obrambne mehanizme za zaščito pred sindromom izgorelosti pri delu.